Script support IE Browser

Na podlagi Odloka občinskemu prazniku in priznanjih Občine Sodražica (Ur. l. RS, št. 19/03 in 59/11) je praznik Občine Sodražica 30. oktober, v spomin na dan, ko je cesarica Marija Terezija “vasi” Sodražica dovolila oziroma odobrila pravico do tedenskega tržnega dneva.

 

Prejemniki priznanja Častni občan Občine Sodražica

V skladu s 7. členom Odloka občinskemu prazniku in priznanjih Občine Sodražica (Ur. l. RS, št. 19/03 in 59/11) se priznanje “Častni občan Občine Sodražica” podeljuje posamezniku za izredno pomembne trajne dosežke na družbeno-ekonomskem, znanstvenem, kulturnem, razvojnem, vzgojno-izobraževalnem, športnem, naravovarstvenem, humanitarnem ali drugem področju, ki je s svojim delovanjem prispeval k razvoju, ugledu in uveljavljanju Občine Sodražica.

Benjamin Henigman je kot poslanec v državnem zboru Republike Slovenije ob sodelovanju krajevnih in državnih dejavnikov odločilno vplival in deloval za ustanovitev nove Občine Sodražica.

Kot član takratne stranke Slovenskih krščanskih demokratov je lobiral v Državnem zboru tudi pri političnih nasprotnikih. Za možnost, da se samostojno na referendumu odločimo, ali želimo samostojno Občino, se ni zavzemal le kot poslanec temveč z veliko osebno zavzetostjo. Dajal je navodila in usmerjal svet Krajevne skupnosti. V naše kraje je pripeljal takrat vplivne ljudi, organiziral razne sestanke, sodeloval v zborih krajanov z osveščanjem, kaj bomo s samostojno občino pridobili.

Kot poslanec se je zavzemal tudi za razvoj krajev v ribniški dolini. Težnje krajanov Sodražice in okolice, zastopanih preko organov krajevne skupnosti, so se tudi s pomočjo Benjamina Henigmana končno uresničile leta 1998 z ustanovitvijo Občine Sodražica, na kar smo tudi posebej ponosni.


Pater Niko Žvokelj je bil s krajšo prekinitvijo skorajda 13 let duhovni vodja pri Novi Štifti. Njegovo delo je bilo razpeto med skrb za sočloveka in skrb za ugled sodraškega bisera Nove Štifte. V zavetje je sprejemal vse romarje, izletnike in naključne prišleke, tudi po 200 avtobusov letno. Vsako pomlad je blagoslovil množico motoristov, med prvimi pa je začel po starem običaju blagoslavljati tudi konje. Zgledno je obnovil in vzdrževal baročno cerkev in samostan. Leta 2000 je Turistična zveza Slovenije izročila novoštiftarskemu samostanu priznanje s pečatom gostoljubnosti. Podpisal in pomagal je organizirati vseslovenske in mednarodne kulturne prireditve, s katerimi si je Nova Štifta ustvarila sloves tudi na širšem kulturnem področju. V času delovanja pri Novi Štifti je oživel kraj, vnesel je svež duh med ljudi in v vsakdanjih odnosih enako obravnaval tako verne kot neverne. Bil je ponosen občan naše občine in glasnik Ribniške doline ter Slovenije, ko je deloval med rojaki v Avstraliji. Pater Niko Žvokelj je duhovnik sedanjega časa, ki zna utreti pot do človeka.


Janez Albreht je priznan in predvsem odličen slovenski gledališki igralec, ki je marca dopolnil 80 let. Svojo poklicno pot je začel pred 60-timi leti. Najprej je bil član Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Leta 1949 je odšel za tri leta v Mestno gledališče Ljubljansko, nato se je za dve sezoni pridružil igralskemu ansamblu v Celju. Ponovno se je vrnil v Mestno gledališče in tam ostal do leta 1961. Odtlej je bil do upokojitve član igralskega ansambla ljubljanske Drame, ki mu ostaja zvest še danes, od mladostnih vlog se je polagoma razvijal v karakternega igralca vodilnih igralskih likov, ki so psihološko izdelani in človeško pretresljivi. Za svoj igralski opus je bil večkrat nagrajen. Tako je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1989 je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije, leta 2002 pa častni znak Republike Slovenije za ustvarjalno delo v gledališču. Zadnjih trideset let je povezan z našimi kraji. Sredi sedemdesetih let si je namreč poiskal svoj drugi dom v Podklancu pod Boncarjem. Mir, bližina narave, pa gobe, zimska snežna idila in srečevanje z ljudmi so ga, skupaj s soprogo, navezale na naš konec, kjer je pustil pečat tudi na kulturnem področju, saj je sodeloval pri pripravah občinskih proslav in ostalih kulturnih dogodkov v občini.


Ludvik Zajc je bil nesporno pionir obrtniškega združevanja. Bil je med ustanovnimi člani obrtnikov bivše občine Ribnica, ki so leta 1976 ustanovili Društvo obrtnikov, gostilničarjev in avtoprevoznikov in postal njihov predstavnik v republiški skupščini Zbora združenega dela. Kasneje, ko se je društvo preoblikovalo v Obrtno združenje Ribnica je postal njegov predsednik. Bil je organizator sodelovanja obrtnikov na raznih sejmih, za kar je prejel priznanje Gospodarskega združenja Slovenije. Uvedel je letna srečanja direktorjev, obrtnikov in občine, ki so se odvijala na Obrtnem združenju. Ludvik Zajc je prav gotovo človek, ki je močno zaznamoval in vplival na razvoj ribniškega obrtništva, njegov pristop in pošten odnos do okolja, posebej pa do obrtniške srenje, bo za vedno ostal kot vzor plemenitega človeka. 13 let je opravljal tudi dolžnosti predsednika krajevne skupnosti Sodražica. Njegov cilj je bil, da čim več vasi dobi primerne - asfaltne ceste, kanalizacijo in posodobljene vodovode. V času njegovega predsedovanja so zgradili mrliške vežice ter stanovanjski blok, postavljena je bila nova telefonska centrala, žal pa se mu ni uresničila želja, da bi se v Sodražici uredil trg in avtobusna postaja.

Ludvik Zajc je svoje delo opravljal z zadovoljstvom in pretežno volontersko, doseženi uspehi pa so mu bili največje plačilo.


Franc Rus je tisti Sodražan, ki predstavlja steber gasilcev v naši občini. 20 let je bil vodja gasilske enote in odgovoren za požarno varnost v podjetju INLES, kjer je bil tudi zaposlen. 17 let je bil predsednik Gasilskega društva Sodražica. Leta 1997 mu je bil podeljen naziv častni predsednik GD Sodražica.

V vrste Gasilskega društva Sodražica se je vključil še kot mlad fant leta 1946, za kar ga je navdušil njegov oče. Dve leti kasneje je pristopil k ponovno obnovljeni gasilski godbi in sodeloval do njenega razpusta. Opravil tečaj za nižjega gasilskega častnika in zatem prevzel operativno desetino. Organiziral prvo mladinsko desetino, ki je pod njegovim vodstvom vidno napredovala. 1958. leta je bil Franc Rus izvoljen za poveljnika Gasilskega društva Sodražica, ki mu je poveljeval 8 let. Sočasno je bil član občinske gasilske zveze Sodražica v okviru tedaj še obstoječe sodraške občine.

Novo dimenzijo v prizadevanjih Franca Rusa za ustrezno usposabljanje pred požari se je pričelo leta 1977, ko je organiziral prvi gasilski krožek v Osnovni šoli Sodražica, v katerem so učenci sodelovali z navdušenjem. Leta 1983 so na šoli ustanovili društvo Mladi gasilec. Pridobil je naziv nižji gasilski častnik prve stopnje in bil med ustanovitelji samoupravne interesne skupnosti požarnega varstva v Ribnici

Franc Rus je vseskozi deloval ne le v lokalnem okolju, ampak tudi širše. Bil je delegat v tedanji občinski gasilski zvezi Ribnica, sektorski poveljnik in član operative Občinske gasilske zveze Ribnica, predsednik sodniškega zbora v Območni gasilski zvezi Ribnica. Leta 1978 je pod njegovim vodstvom začelo Gasilsko društvo Sodražica z gradnjo novega gasilskega doma. Posebno skrb je ves čas posvečal usposabljanju gasilcev. Bil je tudi pobudnik ponovne uvedbe maše za gasilce ob prazniku gasilcev - sv. Florjanu.

Za svoje bogato delovanje v vrstah sodraških gasilcev je bil velikokrat odlikovan. Prejel  je prejel gasilsko plamenico 3. stopnje, gasilsko zvezdo Jugoslavije, zlato značko Civilne zaščite, srebrni znak Civilne zaščite, prejel je priznanje za posebne zasluge v gasilstvu, februarja letos pa še značko za 60 let dela v gasilstvu. Je častni član gasilskih društev Sodražica, Sveti Gregor, Gora, Vinice-Zapotok in Tinje na Štajerskem.

V gasilski organizaciji je napredoval od gasilca do višjega gasilskega častnika 2. stopnje. Največje priznanje zanj pa je bilo, če se je društvo dejavno razvijalo in napredovalo.

Franc Rus opravlja delo v gasilski organizaciji že 60 let. Vsakega dela in funkcije se je lotil resno, zavzeto in požrtvovalno, ne da bi pričakoval plačilo. Še danes se rad udeležuje srečanj gasilcev v soseščini in širše po Sloveniji. Vedno ga radi povabijo kot cenjenega predavatelja z bogatimi izkušnjami na tečaje in usposabljanja v okviru Gasilske zveze Slovenije. Njegova življenjska pot je bila zaznamovana s skrbjo pomagati ljudem v stiski in z zagnanim delom za gasilstvo navduševati mladi rod.


Jože Košmrlj je bil vseh 40 let delovne dobe zaposlen na Osnovni šoli doktorja Ivana Prijatelja Sodražica. S poučevanjem je začel kot mlad učitelj na podružnični šoli na Gori, kjer je znal poživiti kraj z organizacijami kulturnih in drugih prireditev. Po letu 1965 je v matični šoli v Sodražici sprva poučeval različne predmete, po končanem študiju fizike in tehnične vzgoje na Pedagoški akademiji v Ljubljani pa je vrsto let poučeval prav ta dva predmeta. Zadnjih 16 let svojega službovanja je opravljal dela in naloge ravnatelja. Jože Košmrlj je veliko svojega prostega časa namenil in žrtvoval v dobrobit skupnosti, v kateri živi. Med njegove največje zasluge lahko štejemo izgradnjo vrtca v Sodražici, saj je bil tudi po njegovi zaslugi izglasovan krajevni samoprispevek za vrtec. Kot ravnatelj je velik del svojega načrtovanja in dela usmeril v obnovo in izgradnjo šolskih prostorov, zunanje podobe šole in okolice. Obnova je trajala 10 let in danes smo lahko ponosni na lepo, moderno, funkcionalno šolo s sodobno opremljenimi učilnicami. Jože Košmrlj je opravljal tudi številne funkcije v Krajevni skupnosti Sodražica in Občini Ribnica. Kjerkoli je deloval, so se poznali sledovi njegovega delovanja. Poudariti je potrebno, da za vložen čas in stroške v tistih časih ni bilo nobenega nadomestila. Jože Košmrlj je živel s krajani in čutil potrebe krajanov. Kljub pomembnim funkcijam in nalogam je ostal preprost in dostopen in je znal ustvariti pristen odnos. Kjer je volja, je tudi pot in uspeh. To geslo je Jože Košmrlj v celoti uresničil.


Anton Matelič se je ob preselitvi v Sodražici aktivno vključil v sodraško športno dogajanje, saj je treniral rokomet in sodeloval pri izgradnji balinišča, največ svojega prostega časa pa je posveti smučišču Izber. Predvsem po njegovi zaslugi in zaslugi še nekaterih njegovih somišljenakov se danes Občina Sodražica lahko pohvali z zgledno urejenim ter tehnično opremljenim smučiščem, ki ne privablja le domačih smučarjev pač pa tudi smučarje iz celotne osrednje slovenske regije. Anton Matelič je tudi ustanovitelj Smučarskega kluba Sodražica, saj je smučišče dolga leta delovalo pod okriljem Športnega društva. V času njegovega predsednikovanja je bilo nakupljeno kar nekaj zelo potrebne opreme od prvotne nizkovrvne vlečnice, do ureditve današnje v letu 2000, ko je bila vzporedno urejena vodovodna in električna napeljava. Slednja tudi za osvetlitev smučišča, ki omogoča nočno smuko. Poleg nakupa teptalca, snežnega topa, so bili v teh letih zgrajeni tudi vsi pomožni objekti na smučišču. Antonu Mateliču ni zmanjkalo entuziazma za delo z mladimi, saj je bil vsako leto, če so vremenske  razmere dopuščale, organiziran smučarski tečaj za otroke, izvedenih pa je bilo nemalo športnih dni za šolarje in tekmovanj na občinski in medobčinski ravni. Anton Matelič je skoraj s 40-letnim delom, nešteto ur prostovoljnega dela in predanostjo smučišču bistveno prispeval k razvoju, prepoznavnosti in ugledu naše občine.


Ivan Ivo Smisl, rojen leta 1940 v Križan Vrhu pri Bistrici ob Sotli se je v Sodražico priselil leta 1973, ko sta se z ženo Marijo, doma iz Sodražice, vrnila iz Nemčije. Začel se je ukvarjati z obrtništvom kot soboslikar in pleskar ter se aktivno vključil v delovanje Obrtnega združenja v Ribnici. Ivan, ki se je že prej ukvarjal z glasbo, je takoj po prihodu začel delovati na kulturnem, športnem, ekonomskem in humanitarnem področju.

Postal je član Moškega pevskega zbora Sodražica, s katerim je redno sodeloval na vseh proslavah v Sodražici, se udeleževal Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični in revij pevskih zborov v Dolenji vasi. Leta 1978 je bil med soustanovitelji Tamburaškega orkestra in v njem aktivno deloval polnih 25 let. Bil je pobudnik družinskega petja in z vsemi štirimi otroci nastopil tudi v več televizijskih oddajah. Poleg glasbe se je dolga leta ljubiteljsko ukvarjal s smučanjem. Rad se je udeleževal tekmovanj v smučarkih skokih in postal tudi sodnik za smučarske skoke. Po prenehanju delovanja Pevskega zbora Sodražica ni zdržal brez glasbe. Ob vključitvi v Društvo upokojencev leta 1999 je sestavil upokojenski zborček, ki ga še vedno vodi. Kot aktiven član Društva upokojencev sodeluje v okviru pomoči Starejši za starejše, kjer je vedno pripravljen za akcijo, obiske, različne prevoze in dobro voljo. Redno se vključuje v različna dela za dobrobit skupnosti. Pomagal je pri obnovi gasilskega doma, obnovi okoliških cerkva in Župnijskega doma v Sodražici.

Ivan Ivo Smisl je še posebej prepoznaven z dobro voljo, saj na ljudi in dogodke vedno gleda s pozitivne strani.


Uradni začetek Ansambla Franca Miheliča segajo 50 let nazaj, v leto 1970, in vse od tedaj Franc Mihelič, kot ustanovitelj, vodja in harmonikar ansambla, ter Bernarda Mihelič, kot vokalistka, prispevata k prepoznavnosti svojih rodnih krajev v domovini in po svetu. Z ansamblom sta prekrižarila Slovenijo, gostovala v nekdanji Jugoslaviji, Severni Ameriki in v več državah Evrope. Ansambel je imel svoj čas tudi do 200 nastopov letno. Franc Mihelič je s petprstnim igranjem izpopolnil tehniko igranja na diatonično harmoniko in posredno vplival na izdelovalce glasbila, na razvoj igranja in zanimanje za ta inštrument. Ustvaril je preko tristo izvirnih skladb, posnetih na 29 nosilcih zvoka, ki so doma in v tujini izšli v t. i. zlatih nakladah. Pogosto je snemal za domače in tuje televizijske hiše, z osebno barvo svoje glasbe in slogom izvajanja pa je zvočni svet slovenske narodno-zabavne glasbe osebno obarval in zaznamoval. Bernarda Mihelič v ansamblu kot pevka deluje ves čas, brez prekinitve, in s pristnim vokalom pripomore k domačnosti in toplini pesmi ter prepoznavnosti Ansambla. V zadnjih letih Ansambel Franca Miheliča večkrat poskrbi za dobro vzdušje na Tržnem dnevu in ob tem je nastala tudi avtorska pesem »Je v Sodražici tržni dan«. Ivan Sivec je v knjigi Ansambel Franca Miheliča zapisal: »Skupina, ki je svoj sestav le malo spreminjala, je s koncerti, z glasbenimi uspešnicami, prisotnostjo v medijih, z brez števila snemanji za vsakovrstne nosilce zvoka, z marljivim delom in vztrajnostjo, s številnimi gostovanji po domovini in tujini v cvetoberu slovenske narodno-zabavne glasbe s svojo osebno barvo avtorskih skladb in izvajalskim slogom med najbolj značilnimi in prepoznavnimi.« Ob zavedanju o edinstvenosti Ansambla Franca Miheliča, k kateri sta bistveni delež doprinesla Franc in Bernarda Mihelič, jima Občina Sodražica s hvaležnostjo in ponosom podeljuje naziv Častna občana Občine Sodražica.


Jože Košmrlj je neizbrisno vpet v življenje občine Sodražica. Tako na glasbenem kot športnem področju. Je dolgoletni član in vodja Tamburaškega orkestra Sodražica ter dolgoletni predsednik Balinarskega kluba Sodražica. Tamburice imajo v Sodražici dolgo tradicijo. Po pripovedovanju starejših sta pred vojno v Sodražici delovali dve tamburaški skupini. Leta 1979 pa so na pobudo pokojnega Janeza Lesarja ustanovili tamburaško skupino, ki jo štejemo za predhodnico današnjega orkestra, ki je bil uradno ustanovljen leta 2002. Jože Košmrlj, vodja orkestra in predsednik društva je, seveda skupaj z ostalimi člani, pobudnik tradicionalnih Božično–novoletnih koncertov Tamburaškega orkestra od leta 2004 dalje. Koncerti, ki so postali zaščitni znak božiča v Sodražici, temeljijo na dolgoletni tamburaški tradiciji, obenem pa so obogateni z novimi glasbenimi smernicami, ki sledijo duhu novega časa. Visoka raven izvedbe ter poskus približanja tovrstne glasbe širšemu krogu poslušalstva je Božično-novoletni koncert postavilo na ene najbolj kakovostnih, popularnih in tudi tradicionalnih glasbenih dogodkov v naši širši okolici. Jože Košmrlj kot idejni oče in protagonist koncertov je oseba z odločilnim pomenom za navedeni uspeh. Tudi za razvoj balinanja na Sodraškem je Jože Košmrlj pustil neizbrisan pečat. Balinanje se v Sodražici organizirano igra že 32 let. Decembra 1988 je balinarska sekcija pri TVD Partizan Sodražica na ustanovnem občnem zboru ustanovila Balinarski klub Sodražica, pobudo za ustanovitev pa je dal ravno Jože Košmrlj, ki je klub dolga leta tudi vodil in bil tudi med boljšimi posamezniki. Marljivi člani Balinarskega kluba Sodražica so leta 1988 začeli z gradnjo balinišča, ki pa so ga že naslednje leto obnovili. Prelomno leto je bilo 1994. Takrat so, zaradi zahtev tekmovanja porušili dotedanje balinišče in naredili igrišče s štirimi stezami, ki so ga tudi asfaltirali. Istega leta so prestopili v Notranjsko balinarsko zvezo, ker so tam igrali po sistemu državne lige. Prestop se je kmalu obrestoval, saj so že čez dve leti postali prvaki in se uvrstili v zelo močno drugo državno ligo. Zadnja leta je Balinarski klub Sodražica stabilen drugoligaš v eni najmočnejših balinarskih držav na svetu, še vedno nastopa s skoraj izključno domačimi igralci. S svojim delovanjem in dosežki, skupaj s svojimi glasbenimi in športnimi sodelavci in prijatelji, je Jože Košmrlj veliko prispeval k ugledu in uveljavljanju Občine Sodražica, zato mu podeljujemo naziv Častni občan.

 

Prejemniki Zlate plakete Občine Sodražica

V skladu z 8. členom Odloka občinskemu prazniku in priznanjih Občine Sodražica (Ur. l. RS, št. 19/03 in 59/11) se Zlata plaketa podeljuje posameznikom, podjetjem, zavodom, organizacijam in skupnostim ter društvom za izredno življenjsko delo ali za vrhunske uspehe ali dosežke, ki so pomembni za razvoj in ugled Občine Sodražica. Nagrajenec prejme plaketo, pisno utemeljitev in denarno nagrado v višini ene povprečne mesečne bruto plače v Republiki Sloveniji v preteklem letu.

Drago Košir, umetnik, samouk, rezbar, kipar, slikar, pesnik in filozof je eden največjih sodraških kulturnih ambasadorjev. Njegov opus sestavlja skoraj tri tisoč skulptur ter 13 tematsko zaokroženih celot - ciklov. Njegovi liki so iz vseh področij našega življenja, od ponazoritev zgodovine prek domačih opravil do kipov nabožne vsebine. Drago Košir je imel do sedaj 73 samostojnih ali skupinskih razstav širom po Sloveniji in v tujini. Ob prvem obisku papeža v Sloveniji je Drago Košir izdelal rožni venec kot darilo papežu. Rožni venec, ki ponazarja poleg simbola molitve tudi suhorobarsko obrt naših krajev, saj je v znamenje križa vključil tudi nekaj izdelkov suhe robe. Drago Košir je bil dejaven tudi na področju slikarstva, pisanja pesmi in daljših tekstov oziroma dram in režiranja. S svojim bogatim delom je ne le uveljavljal svoj umetniški talent ampak tudi domači kraj in njegovo naravno bogastvo - les, posebej pa talent in duh sodraškega človeka.



Začetki Ansambla Franca Miheliča segajo v leto 1968, njihova prva plošče je izšla leta 1973, do sedaj pa je nastalo 36 glasbenih projektov za domače in nemško govorno področje. Ansambel je na številnih turnejah po Sloveniji, Evropi, Združenih državah Amerike in Kanadi postal ambasador naših krajev in Občine Sodražica. vseh teh uspehov ne bi bilo brez premišljenega in doslednega dela. Franc Mihelič je s svojo izpopolnjeno 5-prstno tehniko igranja na diatonični harmoniki oblikoval posebno vejo na področju narodnozabavne glasbe. Govorimo lahko o izvirnosti Miheličeve glasbe, katere zvočno podobo že več kot 35 let sooblikujejo in negujejo vsi člani ansambla. Priljubljenost ansambla potrjuje število prodanih nosilcev zvoka, saj so namreč vsi projekti izdani v srebrni ali zlati nakladi. Poslušalci in glasbeni strokovnjaki so jim podelili številna priznanja: zlati mikrofon, tri zlate peteline, dva diamantna slavčka … Leta 2002 je ansambel dobil naziv »Častni muzikanti Slovenije«, vodja ansambla Franc Mihelič pa je prejel laskav naziv »Kralj slovenskih polk in valčkov«.


Ljubezen do domačega kraja, spoštovanje verskih, kulturnih in gospodarskih vrednost ter hvaležnost do prednikov so marsikoga spodbudili, da je napisal zgodovino domače župnije. Tako je tudi Polona Vesel Mušič, diplomirana teologinja, z veliko zavzetostjo napisala zgodovino sodraške župnije z naslovom ''Magdalena fara naša – predstavitev, zgodovina in življenje župnije Sodražica''. Že podnaslov pove, da je snov obširno zajeta, saj se ne omejuje la na opis verskega, temveč predstavi tudi kulturno, gospodarsko in politično življenje v občini. Knjiga je nastala kot posledica diplomske naloge Polone Vesel Mušič, v kateri je avtorica zbrala spomine prebivalcev in jih s tem ohranila za prihodnje rodove. Zamisel za knjigo je dozorevala počasi, delo je raslo in dobivalo današnjo podobo ter ugledalo luč sveta ravno v jubilejnem letu župnije Sodražica, ob 250. obletnici nastanka župnijskega vikariata. Knjiga ''Magdalena fara naša ima velik pomen za kulturo v občini Sodražica in za promocijo občine v Sloveniji in tujini.


Začetki organiziranega delovanja župnijskega pevskega zbora v Sodražici segajo daleč nazaj v pretekla stoletja. Njegova zgodovina, vzponi in padci, razcveti in usihanja, so tesno povezani z zgodovino župnije in celotnega kraja. Stoletno tradicijo župnijskega pevskega zbora nadaljuje sedanja generacija pevcev. Osrednja dejavnost zbora je usmerjena k oblikovanju liturgije v župniji, zbor pa neguje tudi slovensko narodno in ljudsko pesem. Repertoar zbora obsega preko 200, predvsem cerkvenih pesmi. Tudi danes so pevci tesno povezani z utripom celotnega kraja. S svojim vztrajnim delom je zbor eden od stebrov pevske kulture v občini. Odmeven je bil njegov koncert v počastitev 400 letnice Trubarjeve smrti in 100 letnice rojstva skladatelja Karla Adamiča. Zbor je nosilec glasbenih prireditev, sodeloval je na televizijskem in radijskih prenosih, pevskih revijah ter številnih priložnostnih prireditvah. V evropski krščanski kulturi in izročilu je delo cerkvenega pevskega zbora tesno povezano tudi z orglami. Tu so sodražani v minulih letih skupaj naredili velike korake. Prav ta široka medsebojna povezanost, v kateri ima župnijski pevski zbor posebno mesto, pa daje danes Sodražici novo kulturno in duhovno prepoznavnost tako v domovini kot tudi širšem mednarodnem prostoru.


Ivan Šega je že vrsto let, še posebno pa od ustanovitve občine Sodražica, eden najdejavnejših občanov na področju kulture, turizma, etnologije in čebelarstva. S kulturo, še posebej z zborovskim petjem, je že dolgo tesno povezan, zato ni čudno, da je bil med prvimi, ki so začutili, da je novi občini potrebno dati nov kulturni zagon. Občinske proslave in Tržni dnevi brez njegovih zamisli prav gotovo ne bi bili to, kar so. Ne le, da je aktivno sodeloval pri načrtovanju scenarijev za prireditev, na njih je tudi osebno sodeloval kot akter ali voditelj. Pomemben je tudi njegov prispevek na področju čebelarstva. Bil je med pobudniki pri gradnji čebelarskega doma, ki ta čas že dobiva svojo končno podobo, svoj prispevek čebelarstvu pa je dal tudi na področju pisane besede o čebelarstvu v naših krajih. Leta 2005 je izšla njegova knjiga »Zgodovina čebelarstva v Ribniški dolini 1905-2005«. Prav posebno mesto v njegovem ustvarjalnem delu pa je prav gotovo dobila Etno hiša, ki jo je postavil dobesedno z lastnimi rokami. Vanjo ni vložil le svojih zamisli, ampak tudi nešteto ur dela in sredstev. Njegova Etno hiša že dobiva vidno mesto tudi v širšem Slovenskem prostoru, saj predstavlja muzejski spomenik življenja, dela in kulture našega človeka v preteklosti, spomenik domačim kmečkim in suhorobarskim obrtem.

Jože Levstek je bil že v svojih mladih letih poznan kot človek, ki zna navdušiti in povezati svoje prijatelje za skupno stvar in jo tudi uspešno izpeljati. To svojo naravo je ohranil tudi na poslovni poti, saj ima kot podjetnik posluh za potrebe najrazličnejših društev in skupin, ki delujejo na področju civilne družbe. S tem nedvomno izkazuje svetel zgled človeka, ki ima še danes vsaj malo čuta za družbeno odgovornost. Jože Levstek se v zadnjem obdobju še posebno izkazuje s svojim delom kot predsednik Turističnega društva Sodražica. Z idejami, delom, zlasti pa s svojo posebno energijo in sposobnostjo nagovoriti vsakega posameznega človeka, zna pritegniti in navdušiti mnoge za preskok v razmišljanju, ki ga je premnogokrat zaznamovalo prepričanje, da so za naše dobro počutje v skupnosti odgovorni predvsem drugi. Zavest odgovornosti za skupno dobro, pripravljenost prispevati svoje izkušnje in dragoceni čas ter usmerjenost k nadgrajevanju in razvijanju novih idej so tako odlike, ki Jožeta Levstka uvrščajo med tiste, ki jim lahko rečemo gibalo razvoja in napredka v naši občini. Z letošnjo izvedbo Psoglavskih dni, ki predstavljajo nadgradnjo Tržnega dne, je Jože Levstek dosegel, s vsemi svojimi sodelavci in lahko rečemo celotno skupnostjo, zelo opazen in pomemben korak naprej na področju turističnega razvoja in turistične promocije v naši občini. Zato menimo, da si kljub svoji izraženi skromnosti, zasluži navedeno priznanje.


Karitas, ki deluje na območju naše občine v obliki župnijskih Karitas Sodražica in Gora, je poleg Rdečega Križa poglavitna humanitarna organizacija, ki pri nas že od leta 1993 dejavno skrbi za pomoč najbolj socialno in ekonomsko ogroženim. Poleg tega posebno skrb posveča ostarelim, bolnim, osamljenim in invalidom. Člani jih v času praznikov obiščejo in jim skušajo s toplo besedo in pogovorom dati v prazničnih dneh vsaj kanček veselja in radosti, ki ga morda skozi leto niso deležni. Člani obiščejo tudi ostarele v Domu upokojencev v Kočevju, kjer so zelo veseli njihovega obiska, saj jim prinesejo toplino domačega okolja, ki ga vsi tako zelo pogrešajo. Župnijska Karitas vsakoletno organizira srečanje ostarelih in bolnih v juniju, vsaka dva meseca srečanje starejših župljanov, organizirajo akcije zbiranja oblačil in obutve, razdeljujejo pakete hrane, omogočajo letovanje otrok v času poletnih počitnic, pomagajo pri nakupu šolskih potrebščin, pa tudi svetujejo in pomagajo pri reševanju težav in stisk.

Vsako obdobje prinese nekaj novega, še zlasti pa zdajšnje obdobje gospodarske krize, zato je pomembnost Župnijske Karitas, ki sledi in prisluhne težavam, ki se porajajo okoli nas in po svojih najboljših močeh pomaga ljudem v najrazličnejših stiskah, še toliko večja. Pomembna pa je tudi sporočilna vrednosti poslanstva Karitas, ki ljudi vabi in nagovarja k solidarnosti, pomoči bližnjemu in skrbi za najranljivejše skupine prebivalstva.



»Brat « Marijan je prišel v frančiškanski samostan k Novi Štifti pred 12 leti kot organist. Poleg »starejšega« mešanega pevskega zbora uči petja in vodi še otroški in mladinski pevski zbor. S svojo nadarjenostjo in znanjem, katerega si je pridobil tudi s študijem v tujini, je s potrpežljivostjo in dobro voljo, pritegnil k sodelovanju veliko mladih iz bližnje in daljne okolice, ki se zelo radi udeležujejo pevskih vaj. Kot organist in zborovodja je »brat« Marijan 10 let vodil tudi komorni zbor patra Stanislava Škrabca, ki je s ponesel ime našega kraja širom po Sloveniji in tudi v drugih državah požel mnoge pohvale in priznanja. Zbor je pripravil vrsto samostojnih koncertov in se redno udeleževal območnih in medobmočnih zborovskih revij. Gostoval je tudi v zamejstvu v Avstriji in imel novoletno turnejo po Grčiji. Državno tekmovanje ″Naša pesem 2003″ v Mariboru je zboru prineslo bronasto plaketo.

»Brat« Marijan v duhu svetega Frančiška s prav posebno ljubeznijo in pozornostjo sprejme vsakega obiskovalca Nove Štifte, pa naj si bo to romar ali naključni obiskovalec. Vsako leto v času počitnic pelje ministrante, bralce in pevce otroškega zbora na letovanje v Strunjan, s čimer jim da priznanje in pohvalo za njihovo sodelovanje pri Novi Štifti. »Brat« Marijan je človek za vse ljudi: za mlade in starejše, poznane in nepoznane, katerim s svojo dobroto in ljubeznijo bogati njihovo duhovno življenje.



Veteranska združenja povezujeta člane veterane, ki so sodelovali v Manevrski strukturi narodne zaščite, Teritorialni obrambi in milici v času priprav na osamosvojitev in v vojni za Slovenijo. Osamosvojitev, ki je pri nas potekala sočasno z demokratizacijo družbe, je velik in kompleksen projekt, ki se je začel že v osemdesetih letih in zaključil z mednarodnim priznanjem naše nove države republike Slovenije. Poleg dejavnosti civilne družbe, različnih skupin, združenj in civilnih, in političnih organizacij, so v tem času odločilno vlogo odigrale tudi naše varnostne sile. Že v decembru 1989 je takrat slovenska milica preprečila izvedbo mitinga resnice, ki so ga želeli prosrbski skrajneži izrabiti za povzročitev nemirov in zaustavitev demokratičnih in domoljubnih gibanj v Sloveniji. V letu 1990, ko je nova demosova vlada začela pripravljati tudi temelje nove države in s tem tudi nove slovenske vojske, je odločilno vlogo na varnostnem področju odigrala manevrska struktura narodne zaščite. Tu je pomembno vlogo odigrala tudi Sodražica. Štab manevrske strukture v Ribnici, ki so ga sestavljali načelnik Peter Levstek, Anton Joras in France Mihelič, sami Sodražani, in ki je deloval v strogi tajnosti, je izbral Sodraški Inles za skrivno območje skladiščenja več kot tri tone orožja za oborožitev novo formirane teritorialne obrambe na našem območju. V času osamosvojitvene vojne pa je kar nekaj naših občank in občanov sodelovali v dejavnostih Teritorialne obrambe in milice.

Obe združenji pa ohranjata spomin na čas osamosvajanja, na pogum, odločenost in povezanost ter enotnost prebivalcev Slovenije, se pravi na vrednote osamosvojitve Slovenije, ki so steber naše državnosti in narodne istovetnosti.


Društvo upokojencev Sodražica združuje pomemben del naših občank in občanov in je praktično edina nevladna organizacija, ki združuje upokojence na območju naše občine in širše. Letos društvo praznuje zlati jubilej - 50. let delovanja. To je dolga doba uspešnega dela društva na področju organizacije socialne in pravno administrativne pomoči in podpore svojim članom in drugim upokojencem iz naše občine in bližnje okolice. Zelo dejavno je društvo tudi na področju športnih aktivnosti, pohodništva in rekreacije, kulturnem, zlasti glasbenem področju in področju organiziranja prireditev za starejše. Društvo je zelo aktivno tudi v povezovanju in sodelovanju na medobčinski in regijski ravni. Zlasti so aktivni tudi pri pripravi prireditev v okviru svoje Dolenjsko-belokranjske regije.

Že nekaj let društvo aktivno vodi projekt Starejši za starejše, kjer pripravlja veselo popoldne druženja zlasti za upokojence po 75. letu starosti. Zadnje leto pa društvo v okviru medgeneracijskega druženja izvaja zelo inovativen in vzoren projekt Za naše najmlajše, kjer nekatere članice spletejo za vsakega novorojenčka v občini ročno spletene copatke.



Leta 1963 je bila z novim šolskim letom, to je prvega septembra, ustanovljena vzgojno varstvena enota, ki je bila priključena osnovni šoli. Kljub temu, da ta enota deluje od ustanovitve do današnji dni pod okriljem osnovne šole, je s svojim delovanjem kot vzgojno varstvena ustanova v občini pomembno zaznamoval širše družbeno življenje. Generacije otrok, ki so bile vključeno v delo vrtca, so z leti postajale vse večje. Prav tako so se večali tudi lepi spomini na vesele in igrive dni vseh, ki so pred šolskimi klopmi sedli na še manjše stolčke našega vrtca. Če je bila v prvih letih vključenost le do tretjine otrok iz posamezne generacije, pa danes skoraj ne poznamo otrok, ki ne bi bili vsaj nekaj časa vključeni vanj. To umešča vrtec kot enega najpomembnejših dejavnikov v življenju vsakega posameznika, zato je njegovo delovanje, ki se izkazuje preko dela njegovih zaposlenih, zlasti na strokovnem področju, izpostavljeno občutljivosti otroškega duha, zahtevnosti staršev in pričakovanj širše javnost. Ob tem tudi ne moremo mimo vseh zaposlenih in še posebej vodij vrtca od Marije Gašperič do sedanje pomočnice ravnateljice Katarine Žagar, ki so vsak na svoj način pustili pečat.



Nova Štifta je kot božjepotni kraj z edinstveno baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja eden najbolj prepoznavnih krajev v naši občini. Že stoletja pomeni Nova Štifta zbirališče ob različnih zlasti Marijinih prazniki za množice ljudi od blizu in daleč. Pred sto leti so v oskrbo oz. upravljanje svetišča prevzeli frančiškani, ki so dali Novi Štifti poseben pečat. Na Novo Štifto se zgrinjajo številni romarji tako iz domačih kot tujih krajev in tako skrbijo, da je na Novi Štifti vedno živahno. Ob jubileju je Frančiškanski samostan pri Novi Štifti letos organiziral številne prireditve in izdal knjigo z naslovom »1914/2014 Nova Štifta«.

Nekaj stoletij dolga zgodovina Nove Štifte je pokazala, s kakšnim zaupanjem se je zlasti okoliško ljudstvo zatekalo k novoštiftarski Mariji, da bi si tam izprosilo njene pomoči. Veliki Marijin častilec ljubljanski škof Jeglič pa je želel, da bi se ta božja pot še okrepila, zato je sklenil, da tam naseli frančiškane, ki naj bi bili romarjem na voljo ob vsaki priložnosti in bi hkrati tudi okoliškim župnijam pomagali pri dušnem pastirstvu. Prvi frančiškanski predstojnik pri Novi Štifti je bil o. Konštantin Luser, ki je takoj po prihodu preuredil župnišče za samostojno naselbino, lotil pa se je tudi dela za razvoj verskega življenja. Kako hitro je po prihodu frančiškanov napredovala božja pot, nam pove število obhajil. Že tri mesece po naselitvi je bilo nad 3.000 sv. obhajil, leta 1916 pa že nad 20.000. Delovna skromnost je bila tista privlačna sila, ki je povezala frančiškove sinove pri Novi Štifti s sosednjo duhovščino.

Ob letošnjem visokem jubileju njihovega prihoda se občina s podelitvijo te nagrade oziroma priznanja zahvaljuje frančiškanom za delo, trud ter prizadevanja za ljudi, ki obiščejo Novo Štifto ter tudi za ohranitev sakralne kulturne dediščine pri nas.


Od ustanovitve leta 1955 je Gasilska zveza Ribnica strokovni organ, ki nudi strokovno pomoč in podporo operativnim gasilskim enotam na področju občin Ribnica in Sodražica. Aktivno sodeluje pri razvoju društev, nabavi gasilskih vozil, opreme za gašenje in reševanje, izgradnji ter obnovi gasilskih domov in še posebej pri vzgoji mladih gasilcev ter izobraževanju članov operativnih enot. Gasilska zveza Ribnica v 20 prostovoljnih gasilskih društvih povezuje več kot 2600 članic in članov, ki z veliko osebno pripravljenostjo dan za dnem opravljajo zahtevno in plemenito prostovoljno delo. Tako kot drugod po Sloveniji so tudi na področju Gasilske zveze Ribnica društva tista, ki združujejo ter povezujejo občane pri aktivnostih in dejavnostih na drugih področjih družbenega življenja.

Poslanstvo Gasilske zveze Ribnica je povezovanje gasilskih društev, spodbujanje gasilske misli in duha med prebivalstvom, krepitev vedenja o gasilski stroki ter ne nazadnje ozaveščanje prebivalstva o ravnanju v primeru požara in drugih naravnih nesreč.

Gasilski zvezi Ribnica podeljujemo Zlato plaketo kot nagrado in zahvalo Občine Sodražica za njen prispevek k povezovanju in sodelovanju, za njeno vzorno delo, za odgovorno izvajanje njenih poglavitnih nalog na področju reševanja življenj ter varovanja premoženja preko operativnega dela članov, za ohranjanje plemenite tradicije gasilstva ter za vzbujanje zanimanja ljudi o gasilstvu in vrednotah gasilcev, ki so zlasti v današnjem času še kako pomembne.



Pričetek javne šole v Sodražici sega v leto 1817, ko je učitelj pričel s poučevanjem kar v svojem stanovanju. Dve leti kasneje je bila k mežnarski hiši prizidana učilnica. Redna šola je potekala pet dni v tednu, ob nedeljah in praznikih pa je bila po ena ura pouka za učence, ki niso obiskovali redne šole. Učni jezik je bil nemški, čeprav so predmete razlagali tudi slovensko, redni učni pripomoček pa je bila tudi šiba. Takrat je šolo obiskovalo od trideset do štirideset otrok letno, od tega le kake tri deklice.

Po letu 1848 so se vsi predmeti poučevali v slovenskem jeziku in šola je postala obvezna za otroke od šestega do petnajstega leta. Šolo je obiskovalo okoli 400 otrok, ki sta jih poučevala dva učitelja v štirih oddelkih. Prostorska stiska je bila huda, zato je bila sprva zgrajena nova šolska stavba, ki pa so jo še morali širiti. Sčasoma je šola dobila tudi šolsko kuhinjo, kjer se je prehranjevalo 34 otrok, hrano pa so pripravljale učenke 3. razreda. Tik pred drugo svetovno vojno je bilo v Sodražici vprisanih 435 otrok, razdeljenih v sedem razredov. Šolsko poslopje, v katerem se šola nahaja še danes, je bilo slovesno otvorjeno 23. oktobra 1949, devet let kasneje pa je šola postala osemletka. Leta 2000 je potekal vpis prvih učencev v 9-letni program.

Iz zbornika osnovne šole, ki je izšel pred 10 leti, je razvidno, da je bila šola v Sodražici vedno v središču dogajanja, pred drugo svetovno vojno aktivna predvsem na cerkvenem in izobraževalnem področju, po drugi svetovni vojni pa z opravljanjem t. i. družbeno potrebnega dela. Tudi danes je Osnovna šola dr. Ivan Prijatelj Sodražica pomembna nosilka dogajanja v kraju, predvsem na kulturnem področju, zgledno pa skrbi za povezovanje z vsemi organizacijami in društvi v kraju in širše.



Začetki Kluba harmonikarjev Urška iz Zamostca segajo v leto 1996, uradno pa je bil klub ustanovljen februarja 1997. Osnovno poslanstvo Kluba harmonikarjev Urška, ki ima sedež v gostilni Urška v Zamostcu, njegov dolgoletni predsednik pa je Franc Lesar, je druženje in udejstvovanje na prireditvah. Tako vsako leto, že 25 let, organizirajo prvo soboto v avgustu tekmovanje harmonikarjev, kjer izberejo naj harmonikarja Urške in suhorobarskega prvaka. Letos so drugo leto zapored gostili še predizbor za državno tekmovanje Zlata harmonika Ljubečne. Že petnajsto leto klub harmonikarjev Urška, ob podpori Občine Sodražica v počastitev občinskega praznika uspešno prireja, zadnjo nedeljo v oktobru, odmevno revijo domačih ansamblov. Člani kluba redno sodelujejo na raznih prireditvah in tekmovanjih doma in v tujini. Med drugim so bili petkrat zmagovalci Zlate harmonike Ljubečna.

Že več kot 10 let v okviru kluba deluje Orkester harmonikarjev, ki deluje pod strokovnim vodstvom Neje Debeljak, študentke Akademije za glasbo. V letošnjem - jubilejnem letu Klub harmonikarjev Urška obeležuje kar štiri obletnice: 20-letnico ustanovitve kluba, 25. Tekmovanje harmonikarjev Urška, 15. Revijo domačih ansamblov in 10-letnico prireditve Zaigraj na vasi, ki se odvija po različnih krajih po občini.



Revir Sodražica obstaja nekje od leta 1962. Na začetku je bila tu aktivna čuvajska služba in skrb za gojitvene vode. Leta 1992 je revir prerasel te okvirje in začel s projektom, ki naj bi bil pridobitev tako za ribiško družino, predvsem pa za občino Sodražica in krajane. Po prostorski ureditvi, so odkupili neizkoriščeno zemljišče na lokaciji Smrekovec in leta 2009 začeli z izkopom in gradnjo ribnika. Od leta 2008 do leta 2018 je bilo narejenih približno 5278 prostovoljnih delovnih ur, v kar niso všteti razni prevozi, strojno delo, orodje, ki ga je vsak član in podporni član prinesel s seboj za uporabo pri delu. Leta 2010 so pripravili otvoritev ribnika z veselico, katere izkupiček je šel v nadgradnjo projekta - izgradnjo koče. Od leta 2010 do 2017 so sodelovali na tržnih dnevih v Sodražici in sredstva, ki so jih pridobili s svojo aktivnostjo, namenili izgradnji koče ob ribniku Smrekovec. Ribnik Smrekovec ne prispeva samo k boljšemu bivanju občanov, temveč pripomore tudi k širši razpoznavnosti Občine Sodražica, pa naj bo to z ribiškim turizmom ali z dogodki, ki se odvijajo ob ribniku. Tudi sedaj večji del dela temelji na prostovoljstvu, rezultati so vidni, ljudje pa polni idej in volje do dela.



Kmetijsko gozdarska zadruga Ribnica je naslednica Kmetijske zadruge Sodražica, ki je bila ustanovljena leta 1909. Idejni in ustanovni oče je bil takrat sodraški župan Frančišek Bartol, ki je s svojimi somišljeniki pomembno prispeval k razvoju kmetijstva na našem območju. Med drugim je poleg ustanovitve zadruge na Travni gori zasnoval zadružni način paše. Pašništvo na Travni gori je postalo vzor po celi Kranjski. Kmetijska zadruga v Sodražici se je v naslednjih letih in desetletjih dobro razvijala in postala ena boljših zadrug na Slovenskem ter nosilka kmetijskega napredka pri nas. Tudi po drugi svetovni vojni je imela pomembno vlogo, saj je pripomogla k hitrejši obnovi porušene Sodražice in krepitvi ekonomskega in socialnega položaja tukajšnjega kmeta, ki so ga vojna vihra in tudi povojni agrarni eksperimenti dodobra oslabili. Z združitvijo v skupno ribniško kmetijsko zadrugo je predstavljal delež sodraške kmetijske zadruge temelj na katerem je slonela nadaljnja pot skupne Kmetijsko gozdarske zadruge Ribnica. Žal se od konca sedemdesetih let naprej v razvojnih programih še skupne občine in posledično same Zadruge Ribnica, Sodražica več ne pojavlja kot osrednje kmetijsko področje, kar se žal še danes odslikava v stanju našega kmetijstva. A zadruga kot taka ostaja in še vedno pomembno sooblikuje usodo kmetijstva na našem širšem območju. Nezanemarljivo vlogo ima tudi pri ohranjanju suhe robe, katere artikle je vključila v svoj trgovski asortima. Kmetijsko gozdarska zadruga Ribnica pa je vendarle ohranila naklonjenost do Sodražice, ko se je pred leti odločila, da prav v Sodražici postavi svojo največjo trgovino. S tem je obogatila ponudbo tovrstnih storitev v Sodražici in Sodražanom poleg tehnične trgovine, ki slovi daleč naokoli, ponudila sodoben kakovostni trgovski standard za podeželsko okolje.



Začetki Okteta Gallus Ribnica segajo v leto 1975, ko se je v Sodražici na pobudo Toneta Lovrenčiča zbralo osem fantov, v želji po ubranem petju in ohranjanju običajev, kot sta vasovanje in svatovanje. Zasedba, ki jo je dolga leta vodil Lovrenčič, se je sprva imenovala Oktet Donit, kasneje pa je postala bolj raznolika s pevci iz drugih krajev. Oktet še danes sestavlja pisana druščina iz različnih koncev Slovenij. Svoje sedanje ime je oktet prevzel ob praznovanju 400. obletnice smrti Jakoba Petelina Gallusa. Oktet je v vseh teh letih nanizal mnogo nastopov. Poleg nastopanja širom po Sloveniji in po vseh Republikah bivše skupne države je gostoval tudi v Italiji, Avstriji, Nemčiji in drugod pi Evropi. Snemal je za radio in televizijo in med drugim posnel dve zgoščenki. Poleg medobčinskih srečanj pevskih zborov v Dolenji vasi, srečanj oktetov v Šentjerneju, se oktet udeležuje tudi tekmovanj v slovenskem merilu, kjer vedno posega po najvišjih mestih. Kot najboljše ocenjenemu med izbranimi okteti je Oktet Gallus prejel zlati žig, ki ga podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Podeljeno pa mu je bilo tudi Gallusovo priznanje Občine Ribnica. V 45 letih delovanja okteta je poleg Toneta Lovrenčiča v različnih zasedbah sodelovalo še nekaj drugih Sodražanov, med njimi Franc Lušin iz Lipovšice, Danilo Lušin iz Zapotoka, Franc Levstek, Lado Vesel in Darko Vesel iz Sodražice. Slednji je še danes član pevske zasedbe. Oktet Gallus se rad odzove povabilu za nastopanje v sodraški dolini, bodisi s sodelovanjem na prireditvah pa tudi z organizacijo samostojnega koncerta.


Brane Košir, rojen v Globeli, je ob študiju strojništva obiskoval tudi orglarsko šolo. Leta 1979 je postal organist domače župnije v Sodražici. Leta 1991 se je zaposlil v Škofijski orglarski delavnici v Hočah pri Mariboru in se povsem posvetil umetnosti izdelovanja orgel. Njegov prihod v Škofijsko orglarsko delavnico je pomenil bistveni premik v strategiji, ki so jo gradili ravno na domači strokovni osebi. Perspektivnemu strokovnjaku, rojenemu za orglarstvo, ki se je dela lotil s srcem, so kmalu zaupali vodenje delavnice. Pri delu se je izkazal za uspešnega in zanesljivega, zaupanje je pridobil tudi pri delavcih. Brane Košir z glasbo ni povezan samo kot mojster orglarstva. Je dolgoletni organist v domači župnijski cerkvi in zborovodja župnijskega mešanega pevskega zbora ter predsednik Društva prijateljev glasbe Sodražica, katerega namen je pospeševanje in skrb za razvoj glasbene, predvsem zborovske dejavnosti v Sodražici, razvijanje pozitivnega odnosa članov do različnih zvrsti glasbe ter vzpodbujanje k samostojnemu in svobodnemu glasbenemu izražanju. Pogled na preteklo in sedanje delovanje Društva prijateljev glasbe Sodražica kaže, da to sega na precej različna področja, stalnica pa je povezanost s cerkveno glasbo, pevskim korom in orglami. Eden najpomembnejših projektov, katerega pobudnik in organizator je prav Brane Košir, pa je bila postavitev novih orgel v župnijski cerkvi v Sodražici. Nove orgle so v Sodražico prinesle tudi nastope številnih mednarodnih orglarskih umetnikov in pevskih skupin ter orglarskih revij. Kot nagrado in zahvalo za vse storjeno v dobrobit domačih krajev, občina Sodražica Branetu Koširju podeljuje Zlato Plaketo.

Občinski nagrajenci

Prejemniki priznanja Občine Sodražica

Leto 2003:
Stana Drobnič
Stane Hočevar
Franc Bizjak, župnik
Anton Košir

Leto 2004:
Frančiška Čampa
Mojca Henigman
Klub Kresnička

Leto 2005:
Tamburaški orkester Sodražica
Balinarski klub Sodražica
Milan Štupica

Leto 2006:
Smučarski klub Sodražica
Prostovoljno Gasilsko društvo Sodražica

Leto 2007:
Turistično društvo Sodražica
Franc Oražem

Leto 2008:
Ansambel Roka Žlindre
Tadej Levstek

Leto 2009:
ŠD Extrem Sodražica
Nina Vovčko in Gregor Pirc

Leto 2010:
Franc Češarek
Viktor Drobnič st.
Stane Gašperič
Stane Rigler
Ljubica Košir

Leto 2011:
Jože Lušin
PGD Gora
PGD Zamostec

Leto 2012:
Anica Arko
Darko Rovanšek
Mladinski klub Sodražica

Leto 2013:
Anthony Karl Čater
PGD Žimarice – Globel – Podklanec PGD Vinice – Zapotok

Leto 2014:
Glasbena šola Ribnica
Janez Mihelič

Leto 2015:
Anica Turk
Marinka Turk
Zgonc d.o.o.

Leto 2016:
Prostovoljke v programu Starejši za starejše s koordinatorko Milko Gornik
Vera Mihelič
Ivan Ruparčič

Leto 2017:
Slava Arko
Štefka Joras
Meta Trhljen

Leto 2018:
Cvetka Vesel
Marija Levstek
Jelka Pakiž

Leto 2019:
Matija Ogrinc
Andreja Košmrlj
Samoiniciativni odbor za kapelico – njegovi člani: Janez Oražem, Lado Janež, Branka Gornik in Jaka Mihelič

Leto 2020:
Mladinski klub Sodražica
Dominika Arko
Združenje borcev za vrednote Ribnica, Krajevna organizacija Sodražica

Leto 2021:
Barbara Hočevar
Renata Troha
Jan Knavs

 

Priznanja župana Občine Sodražica
V skladu z 10. členom Odloka občinskemu prazniku in priznanjih Občine Sodražica (Ur. l. RS, št. 19/03 in 59/11) se Priznanje župana Občine Sodražica podeljuje posameznikom, družbam, zavodom, skupnostim, društvom in drugim pravnim osebam za dosežke, uspehe in izkazano predanost na različnih področjih dela in ustvarjanja ter za odlične uspehe na osebnem področju posameznika ter kot spodbuda za nadaljnjo ustvarjalno delo.
Priznanje župana Občine Sodražica se podeljuje tudi ob posameznih jubilejih in priložnostih, kot tudi uglednim gostom oziroma delegacijam, če je njihovo delovanje pomembno za razvoj posamezne organizacije ali skupnosti v občini.

Leto 2011:
Vaščani Globeli
Športno društvo Sodražica

Leto 2012:
Ernest Pirnat
Boris Matelič

Leto 2013:
Metod Pucelj in vsi sodelujoči gasilci in gasilke
Skupina mladih iz Kluba Kresnička

Leto 2014:
Jože Košmrlj in tamburaši
Občinski štab Civilne zaščite Občine Sodražica
Občinsko gasilsko poveljstvo
Električarji Nadzorništva Sodražica

Leto 2015:
Žiga Lovšin

Leto 2017:
Veteranska ekipa Balinarskega kluba Sodražica v zasedbi Jože Košmrlj, Stane Petrič, Janez Henigman in Franc Henigman
Andraž Žlindra, član moškega para Športnega društva Sibor v ju-jitsu duo sistemu – kadeti

Leto 2018:
Prostovljci – člani gasilskih društev iz Občine Sodražica
Lovska družina Sodražica

Leto 2019:
Ekipa U15 Športnega društva Extrem
Ludvik Ambrožič

Leto 2021:
Ekipa U17 Športnega društva Extrem
Pia Vesel
mag. Ludvik Mihelič kot urednik ter Cvetka Vesel, Angelca Pucelj, Polona Rigler Grm, mag. Marina Gradišnik, Petra Marn, Janez Mihelič in Andrej Pogorelc


NUJNI KONTAKTI

Center za obveščanje: 112

Dežurna služba Hydrovoda: 01 893 81 70
Okvara na vodovodu: 051 319 800

Okvara na vročevodu: 041 727 379

Dežurna služba Komunala Ribnica: 01 835 90 80
Cestna služba: 041 903 109 

Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobrepolje, Loški Potok, Sodražica in Velike Lašče: 01 320 42 08

Zdravstveni dom Ribnica: 01 837 22 00

Koledar dogodkov

pon tor sre čet pet sob ned
2
3
4
5
6
7
8
9
10
13
14
15
16
17
18
19
20
22
23
24
26
27
29
30
31

Suhorobar

Občinsko glasilo Občine Sodražica

Občina Sodražica | Suhorobar revije

Evropski projekti

eu sklad za regionalni razvoj 300x114

Logotip agromelioracija Gora 1

Facebook

Facebook | Sledi nam na Facebooku

Vreme

giweather joomla module