Psoglavci

Psoglavec ali pasjeglavec (lat. cynocephalus) je bajeslovno bitje – človeška postava s pasjo glavo. Poznajo ga mnoge kulture in ljudstva od Kitajske in Evrope do Amerike. Pojavlja se od davnine, starega Egipta, antike, srednjega veka do modernih časov. V Evropi se pojavlja tako pri germanskih in romanskih kot tudi pri slovanskih narodih (npr. na Hrvaškem je poznan kralj Pasoglav, ki je prebival v Večki kuli pri Staremgradu, Dalmacija). Kot mistično bitje je navzoč tudi v različnih verstvih, tudi v krščanstvu, zlasti v pravoslavju (Kijevski psalter, sv. Krištof itd.).

Sodražica in psoglavci

Od kdaj se je Sodražane prijela oznaka, da so Psoglavci, ni znano. Seveda pri Sodražanih je bilo to najprej zbadljivka, ki jo naj bi jim nadeli prebivalci okoliških krajev, zlasti iz Ribnice. Obstaja tudi nekaj zgodb, kdaj naj bi dobili to ime. Tako je znana pripoved o Sodražanih, ki naj bi po požaru, ko je do tal pogorela ribniška cerkev, šli tja po pepelu nabirati žeblje. Ribničane, prizadete in razžaloščene nad nesrečo, ki se jim je zgodila, je to tako razjezilo, da naj bi tedaj Sodražane, ki so rili po pogorišču kot psi, poimenovali kot psoglavce.

Sodraški umetnik Drago Košir st. naj bi o psoglavcih po pripovedovanju rajne Anžetove tete napisal tudi Pravljico o Sodražici:

Na kraju današnje Sodražice se je nekoč razprostirala pusta in mrtva dolina, skoz katero se je prelivala umazana rečica. Semkaj se je od nekod priselila vdova Priska s svojim hudobnim sinom Sedevikom, ki ga je na kratko klicala Sed. Sed svoje matere ni ne ubogal ne poslušal, temveč je svojeglavil. Ko je nekoč Sed svojo mater strašno razjezil, ga je v silni jezi uklela, rekoč: »Naj te jaše pasja glava, a odreši te le kap krvava!« To kletev so slišale coprnice – zlobnice in jo spremenile v resničnost. Sed se je namreč ob vsaki polni luni, ki je zasijala z neba, spremenil v divjega psa na dveh nogah ter rjul po gozdu vse dotlej, ko je sijala polna luna na jasnem nebu. Ko pa je luna zatonila, se je Sed spet spremenil v človeško bitje ter se bridko jokajoče vrnil k materi Priski. Nekaj pa se je zelo spremenilo. Sed je po začaranosti postal povsem drug človek. Postal je priden, poslušen in ljubeč sin, z neverjetno srečo in uspehom pri delu na polju in v hlevu. Vse je oživelo pod njegovimi rokami, živina se je množila, polje je rodilo obilne pridelke in ljudje, ki niso vedeli za njegovo drugo življenje, so mu uspeh zavidali.

Spoznala in zaljubila sta se drug v drugega Sed in smolarjeva hči, lepa Rožica, in sklenila, da se vzameta. Rožica pa o Sedovem spreminjanju ni ničesar vedela. Mati je Sedu sicer zagotovila, da bo po ženitvi postal spet navaden človek in bo vse dosedanje spreminjanje postalo preteklost., o kateri ne bo treba nikomur ničesar vedeti. Pa ni bilo vse tako! Tiste dni po poroki ni bilo nobene jasne noči in tudi polne lune ne. Kmalu pa se je nebo ob polni luni zjasnilo in tako se je Sedu spet povrnila nekdanja preobrazba. Sed se je spet spremenil v pobesnelo in divjajočo pošast, pregnal iz hiše prestrašeno Rožico in jo strašil s sulico. Rožica je v strahu pred njim zbežala v gozd, se vzpela na gosto smreko, da bi se skrila podivjanemu psu na dveh nogah, ki je bil njen mož. Pobesneli Sed je pridivjal v gozd in noro drezal s sulico ob deblih dreves, na katerih je slutil skrivajočo se Rožico, pasje glave pa ni mogel dvigniti navzgor. S sulico je zadel telo svoje žene. Kaplja krvi je padla na Sedovo glavo in ob tem se je zgodil čudež in izpolnitev materine kletve: Sed – pes – se je v hipu, kljub polni luni, spremenil v moža in polna luna je obsvetila Seda, ki je ubog, a presrečen objemal svojo prelepo Rožico in jo prosil odpuščanja, ona pa ga je vsa srečna stiskala k sebi, kajti vedela je, da je zdaj njen mož odčaran in rešen prekletstva. Vesela in srečna sta se vrnila domov.

Sedova družina se je razrasla in zaživela ,pa tudi prej mrka in pusta dolina je zacvetela v prelep in oživljen kraj. Umazana in doslej kalna rečica je dobila novo ime – Bistrica in postrvi so zaživele v njej. Sosedje so poslej imenovali Sedovo družino Sed – Rožica in potem se je ime spremenilo v Sodražica. Se pa dobe nevoščljivi ljudje, ki radi obrekujejo. Ti so poslej imenovali Sodražane za – psoglavce. To pa ni lepo in pošteno tudi ne, saj je bil nesrečni psoglavec le Sed. to pa je konec pravljice in začetek Sodražice.

(Drago Košir: Pravljica o Sodražici iz knjige Polone Vesel Mušič: Magdalena, fara naša)