Pri nastanku kulturne dediščine so imeli sodraški ljudje pomembno vlogo. Že v rimskih časih je bilo kar nekaj poti, ki so prekrižale to območje, v starem veku pa je peljala rimska vojaška cesta z Blok skozi Sodražico v Ribnico. O povezanosti naših ljudi z vero govori tudi bogata sakralna dediščina.
Sakralna dediščina
Župnijska cerkev Svete Marije Magdalene
Župnijska cerkev v Sodražici je bila zgrajena leta 1745 na mestu, kjer je prej stala kapela Sv. Nikolaja s pokopališčem. Cerkev je bila skozi zgodovino večkrat povečana. V cerkvi je iz leta 1928 glavni marmornat oltar, ki je bil narejen po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Nad glavnim oltarjem je slika Marije Magdalene, delo Pavla KĂźhnla iz leta 1854. Stranski oltar na ženski strani je od leta 1851 posvečen Mariji Brezmadežni. Na moški strani pa je oltar Srca Jezusovega, ki je dobil sedanjo podobo leta 1993. Barvni okni v prezbiteriju sta izdelani po načrtih Staneta Kregarja, na ženski strani sv. Marija Goretti, na moški sv Stanislav Kostka, ostala barvna okna v cerkvi pa so delo Tomaža Perka.
Značilnost današnje cerkve so rezbarska dela domačina Draga Koširja Orgle ter mehanske orgle, s tremi manuali.
Ob župnijski cerkvi je spominski park posvečen znamenitim Slovencem, ki izhajajo iz Sodražice ali so v njej delovali.
Župnija Sodražica
Župnijski urad Sodražica
Podgorska 16
1317 Sodražica
Tel: (01) 836 61 44
E-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Župnik: Franc Bizjak
Romarska cerkev Marije Vnebovzete pri Novi Štifti
Romarska cerkev pri Novi Štifti leži nad široko Ribniško dolino in je brezhibno vsajena v neokrnjeno naravno okolje, ki ga dopolnjujejo orjaška lipa, kapela sv. Jožefa iz 18. stoletja in frančiškanski samostan. Cerkev v današnji podobi je bila zgrajena med leti 1641 in 1671, leta 1780 pa so ji dozidali svete stopnice. Notranjost cerkve je tipično baročna z bogatim okrasjem in lesenimi rezberijami. Romarski začetki Nove Štifte segajo v leto 1583, ko je na mestu današnjega svetišča stala Marijina Cerkvica ali kapela. Ustno izročilo povezuje začetek gradnje cerkve s prikazanjem Matere božje pobožnemu kmetu Matiji Furlanu. Zidavo cerkve je pripravil ribniški graščak Jurij Jakob Kizelj, udejanil pa njegov sin Jurij Jernej Kizelj. Leta 1641 je bil položen temeljni kamen, po tridesetih letih je bila cerkev pripravljena na blagoslov. Leta 1941 so Marijino Božjo pot pri Novi Štifti prevzeli frančiškani.
Cerkev je krasen primer izvirne baročne arhitekture osmerokotnega tlorisa in prislonjenim kvadratnim prezbiterijem s porezanimi vogali. Oba dela stavbe sta obokana z listnatima kupolama. Na severni strani je prezbiteriju prizidan mogočen zvonik, na južni pa nižja zakristija. Ob zvoniku je se je moral hodnik v 18. stoletju umakniti svetim stopnicam, ki jih je s freskami poslikal Anton Postl. V notranjosti blestijo trije zlati oltarji. Oltarji in prižnica sodijo med najlepše spomenike rezbarske umetnosti v drugi polovici 17. stoletja.
V novoštiftarsko svetišče od leta 2001 spet vabijo bronasti zvonovi, kot je bilo to do leta 1917, ko so vojaki v vojne namene vzeli dva zvonova. Novi zvonovi so bili uliti v livarni Perner iz Passaua. Veliki zvon s tonom v c-molu tehta 2400 kilogramov, drugi zvon s tonom v es-molu tehta 1450 kilogramov, tretji zvon s tonom v f-molu in četrti s tonom v g-molu pa tehtata po 1000 kilogramov oziroma 720 kilogramov.
Posebnost Nove Štifte so štiri lipe, dve mlajši in dve že kar častitljive starosti. V krošnji največje je postavljena uta, v kateri je prostora za dvajset oseb.
Prva uta je bila postavljena že leta 1878, nato pa so jo še večkrat obnovili.
V Frančiškanskem samostanu Nova Štifta je vsako sredo od 17.00 do 19.00 odprta samostanska knjižnica in izposojevalnica.
Frančiškanski samostan Nova Štifta
Tel: (01) 836 15 91, 041 739 595
Pater: Tadej Iglič Marij Osredkar
Brat: Marijan Cvitak
E-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Župnijska cerkev Marije Snežne na Gori
Cerkev na Gori je posvečena Mariji Snežni. Stoji nad vasjo Petrinci, okrog cerkve je tudi pokopališče. Cerkev sestavlja prezbiterij (zidan v gotskem slogu) na vzhodu, pravokotna ladja, na zahodu je prizidan zvonik, na desni strani prebiterija pa je pravokotna zakristija. V niši na ženski strani je kip sv. Alojzija.
Ladja je dolga 9,50 m, široka 6,60 m in visoka 5,50 m. K notranji zahodni ladijski steni je prizidan pevski kor, k zunanji zahodni ladijski steni pa je prizidan skoraj 30 m visok zvonik, v katerem visijo trije zvonovi. Streha je od 1998 pokrita z bakreno pločevino. Cerkev ima danes dva preprosta oltarja, narejena iz lesa in marmorirana. Glavni oltar je posvečen Mariji Snežni, levi stranski oltar pa je posvečen sv. Jožefu, v katerem je slika s prikazom smrti tega svetnika. Križev pot je leta 1850 naslikal Karl Gotzl. Na mestu desnega stranskega oltarja sedaj stojita krstni kamen ter misijonski križ, pod korom na desni pa spovednica.
Ob cerkvi Marije Snežne na Gori je pokopališče, na katerem lahko najdemo tudi spomenik Magdaleni Gornik (1835-1896), mistkinji, ki naj bi doživljala videnja in kar 47 let živela brez hrane. O Magdaleni Gornik je ohranjeno več tisoč strani zapisov o mističnih dogajanjih (videnja, podoživljanje Kristusovega trpljenja, znamenja Kristusovih ran, stigme, prejemanje sv. obhajila na izreden način…), ki naj bi jih doživljala od 12. leta starosti do smrti. Dana je bila tudi pobuda za začetek postopka za njeno beatifikacijo.
Župnija Sodražica
Župnijski urad Sodražica
Tel: (01) 836 61 44
E-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Župnik: Franc Bizjak
Cerkev Svetega Marka v Zapotoku
Podružnica sv. Marka v Zapotoku je najstarejša podružnica v župniji. Stoji na griču med cestama, od katerih gre ena proti Laščam in Ljubljani, druga pa proti Sodražici, Blokam in Rakeku. Od tod se vidi vsa Ribniška dolina.
Vse kaže, da je cerkev sv. Marka zelo stara, najbrž toliko kot krščanstvo v tem kraju ali še celo starejša. Med ljudmi se širi legenda, ki jo je župnik Jožef Lesjak leta 1864 opisal v knjigi Cerkev sv. Marka. Cerkev naj bi bila po Lesjakovem pripovedovanju sprva ajdovski tempelj – pogansko svetišče, ki naj bi bilo pozneje, ko je luč svete vere zasvetila v teh krajih, spremenjeno v cerkev in posvečeno pravemu Bogu.
Po zidavi cerkve in po ustnem izročilu sklepamo, da je tako star le osrednji del cerkve, medtem ko sta bila preziterij in zvonik prizidana pozneje. Notranjost cerkve je pozidana v rokokojskem slogu.
V glavnem oltarju je sv. Marko, na desnem stranskem oltarju je slika sv. Lenarta, na levem pa sv. Primoža in Felicijana. Na glavnem oltarju so poleg tabernaklja še kipi sv. Petra, sv. Matije, sv. Janeza in štirih kerubov. Na desnem oltarju sta kipa sv. Mihaela in sv. Jurija, na ženski strani pa kipa sv. Mehtilde (Matilda) in sv. Jedrti. Vsi kipi, kakor tudi vsi trije oltarji, so leseni, imena svetnikov pa še iz prvih časov krščanstva, le sv. Jedrt in Mehtilda sta kasnejšega izvora. V ladji na desni strani je na podstavku kup Jezusa – Dobrega pastirja, na levi pa sv. Janeza Evangelista.
Fallerjeve orgle pri Sv. Marku
Orgle v podružni cerkvi Sv. Marka v Zapotoku so med najstarejšimi v Sloveniji in imajo za seboj zapleteno in zanimivo zgodovino. Iz podpisa v sapnici izvemo, da so iz leta 1699 in delo Janez Fallerja, orglarskega mojstra v Ljubljani. Prvotno so bile orgle namenjene v enega tistih samostanov, ki jih je ukinil cesar Jožef II. leta 1784, oziroma 1785. Iz samostana so šle v Mengeš, od tod na Homec, nato v Radomlje in od tam v Kresniške Poljane.
Ob prestavitvi v Kresniške Poljane leta 1887 ali leto prej, so pretrpele precej sprememb. Dobile so nove pedalne piščali v spodnjem delu orgelske omare in novo pedalno klaviaturo na podestu, da je organist mogel sede igrati. Dobile so tudi novo »sodobno« manualno klaviaturo, ki je imela daljše tipke. Zato je orglarstvo Zupan iz Kamne Gorice, ki je to delo opravilo, moralo zapečatiti zadnji register. Po nasvetu umetnostnega zgodovinarja Viktorja Steske so orgle leta 1934 prepeljali v takratni Deželni muzej. Ta se je pozneje preimenoval v Narodni muzej. Tudi v muzeju so potovale po skladiščih.
Narodni muzej Ljubljana je leta 1985, po posredovanjih in prizadevanjih muzikolga dr. Eda Škulja, danes župnika v bližnjem Škocjanu, orgle odstopil župniji Sodražica pod pogojem, da bodo obnovljene in javno dostopne. Bilo je v času nekdanje Jugoslavije, ko orglarstvo na slovenskem, zaradi političnih in gospodarskih razmer in tudi razmeroma »zaprte« meje, ni bilo v tako tesnem stiku z evropskim, kot je danes.
Brane Košir in njegov oče Franc, sta vložila večmesečno delo v obnovo ali kopijo dotrajanih in uničenih lesenih delov. Na novo sta naredila spodnji del omare, meh, piščalne deske, klaviaturo in tri lesene registre. Drago Košir je izrezljal kralja Davida in sv. Cecilijo, Ivan Smisel je omaro prebarval, Ivan Pavlinc je obnovil in pozlatil okraske, orglarski mojster Kerssenbrock iz Münchna na Bavarskem pa je naredil kovinske piščali ter orgle intoniral in uglasil.
Vse delo je teklo ob velikem razumevanju župnika Antona Čoparja. Prenovljene orgle, ki so dobile mesto na korni ograji župnijske sv. Marije Magdalene, je 30. novembra, ob lepem sodelovanju župnijskega pevskega zbora in organistke Angele Tomaničeve, blagoslovil škof dr. Stanislav Lenič. 19 let so orgle, poleg romantičnih Bendovih, pele pri bogoslužju v Sodražici in razveseljevale s svojo jasnostjo. Na njih so bili izvedeni tudi številni koncerti.
Zaradi novih orgel, leta 2005, je bilo potrebno baročni inštrument umakniti iz župnijske cerkve. V župniji je bila sprejeta odločitev, da je najprimernejše mesto za častitljive orgle na koru podružne cerkve Sv. Marka v Zapotoku.
Tudi ob tej zadnji prestavitvi so orgle doživele spremembe. Potrebno jih je bilo prilagoditi novemu prostoru, kot tudi glede na nekaterim uveljavljenim orglarskim načelom 17. in 18. stoletja. Orgelska omara, ki je glede na slog domnevno poznejšega datuma, je sedaj marmorirana, podobno kot pri orglah iz zgodnjega 18. stoletja. Spremenjena in prilagojena je intonacija 323. orgelskih piščali. Vse odprte piščali, tudi v pročelju, so odrezane na tonsko dolžino. Orgle imajo danes namesto temperirane, blago neenakomerno valujočo uglasitev, kot je značilna za baročne orgle. Nov je tudi meh v podnožju orgelske omare. Orgle je marmoriral restavrator Boštjan Roškar, dela na kovinskih piščalih in mehu so bila izvedena v Orglarski delavnici v Mariboru. Dela v cerkvi, vključno z intoniranjem in uglaševanjem, je izvedel Brane Košir.
Cerkev žalostne Matere Božje na Strmci
Ko je sredi 19. stoletja po Sodražici razsajala kolera, so se ljudje ob zaobljubi in v letih od 1841 do 1848 zgradili cerkvico žalostne Matere Božje. Tudi tej ni prizanesla 2. sv. vojna, saj so leta 1941 italijanski vojaki zažgali zvonik.
Danes je cerkev dolga 19, široka 7 in visoka 13 metrov, krasijo jo tri slike: žalostne Matere Božje, sv. Antona Puščavnika ter slika sv. Boštjana in sv. Roka
Cerkev Svete družine na Sedlu
Nad vasjo Globel se dviga hrib z imenom Sedlo, preko katerega vodi cesta v Sodražico.
Cerkev je dolga 14,5 m in široka 5,5 m. Glavni oltar je oltar Sv. družine, izdelan v neoromanskem slogu. Na njem je tabernakelj in dva keruba, ki ju je izdelal Drago Košir. Slika Sv. družine je iz leta 1925 in je delo šolskih sester iz Maribora. Ob njej sta kipa sv. Ane in Joahima.
Poleg glavnega oltarja je lurška votlina s kipom Brezmadežne in sv. Bernardke, za katero je veliko prispevala rodbina Brauneis iz Dunaja. Ker je bil prvotni prezbiterij premajhen in je tudi lurška votlina zahtevala prezidavo, je župnik Traven 1913. leta cerkev na novo blagoslovil, tako kot tudi kup lurške Matere Božje Križev pot je leta 1909 blagoslovil p. Aurelij Knafelj, takrat gvardijan pri frančiškanih v Ljubljani. V ladji cerkve sta še kipa sv. Antona Padovanskega in sv. Frančiška ter reliefa Marije in Jezusa.
Globelčani so bili še posebej žalostni, ko so vojaki januarja 1917 za vojno municijo sneli iz izvirnika oba zvonova, ki sta tehtala 455 oz. 324 kg. Ulil ju je goriški zvonar Broilli. Danes ima cerkev dva železna zvonova: mali je iz leta 1920 tehta 160 kg, drugi iz leta 1922 pa 350 kg.
Cerkev ima v prezbiteriju dve starejši barvni okni. Leta 1991 pa je bila okrašena še s štirimi barvnimi okni, ki upodabljajo evangeliste.
Rimski zid
Na meji med občinama Sodražica in Bloke se nahajajo ostanki rimskega zapornega zidu, v dolžni skorajda celega kilometra. Na enem mestu so delno izkopani ostanki stražnega stolpa.
Rimski zaporni zid – CLAUSTRA ALPINUM IULIARUM je bil v dobi rimskega cesarstva utrjen državni mejni pas. Dokončno je bil postavljen v 3. in 4. stoletju skupaj z obrambnimi trdnjavami, obzidanimi naselji, kasteli, stražnimi in oglednimi stolpi, prežami in utrjenimi podeželskimi vilami, mitnicami za plačilo cestne pristojbine in drugimi vojaškimi postojankami. Njegova naloga je bila braniti občutljiva mejna območja pred ropajočimi in nasilno naseljujočimi ljudstvi ter varovati sedež rimskega imperija. V 7. in 8. stoletju pa je prav ta zid predstavljal zahodno naselitveno mejo Slovanov. Danes rimski zid, poznoantična zapora, ajdovski zid ali cvinger predstavljajo največjo gradbeno dediščino vseh obdobij na območju Slovenije.
Tudi občina Sodražica ima svoje poznorimske zapore oziroma skrite arheološke zaklade, ki jih povezujemo z obrambnim sistemom Claustra Alpium Iuliarum. Poleg vasice Novi Pot stoji 240 m dolg zaporni zid na Mali gori, okrepljen z dvema stolpoma. Na vrhu grebena, kjer zapora doseže svojo najvišjo točko, je postavljen velik kvadratni stolp. Geofizikalne raziskave, ki jih je v letu 2015 vršil B. Mušič za NMS, so pokazale, da je bil stolp prehoden oziroma da je skozenj vodila rimska cesta. Stolp je večji od povprečno velikih stolpov na zapornih zidovih Claustre in je bil viden iz vseh okoliških zapor (z zapor Taboršč in Benete na jugu ter z zapor Gradišče pri Robu in Selo pri Robu na severu). Zid se od prehodnega stolpa spusti po pobočju do današnje glavne ceste, ki povezuje zaselka Kotel in Novi pot. Presek zapornega zidu, ki je zaradi gradnje ceste bil uničen, je viden na vzhodni strani ceste; na zahodni strani pa stoji informativna tabla. Nekaj metrov pod cesto se zid nadaljuje, tam se nahaja tudi drugi, manjši stolp. Širina zapornega zidu znaša 1–2,1 m. Na terenu se pa zapora kaže kot 3–5 m širok in 0,5–1 m visok nasip, porasel z gozdom. NMS je v letu 2015 tudi izdelal poskusno digitalno 3D rekonstrukcijo zapore.
Na meji med občinama Sodražica in Bloke, na lokaciji Taboršč ali Tabršče, so ostanki kratkega zapornega zidu s stolpom, ki so vidni kot zaraščen nasip. Predvideva se, da ga niso uporabljali kot samostojno zaporo ter da je nadzoroval le manjši cestni prehod, saj se v bližini nahajata večji zapori v Novem Potu in Benetah. Stolp je na tem delu meril približno 6 x 5 m, v dolžino pa zaporni zid meri le 9 m in predstavlja najkrajšo zaporo v obrambnem sistemu Claustra Alpium Iuliarum.
Na meji med občinama Sodražica in Bloke je še ena, skoraj 600 m dolga, poznorimska zapora ob vasi Benete. Zid poteka po grebenastem pobočju Drnika na ločnici med Notranjsko in Dolenjsko in je bil včasih okrepljen vsaj s tremi stolpi. Mimo je vodila rimska cesta iz smeri Ribnice proti Bloški planoti ter naprej v Loško dolino. Arheologi ZVKDS CPA so leta 2018 odkrili celoten obseg stolpa, ki je bil znotraj in zunaj ometan. Odkrili so tudi opornike, ki so podpirali leseni mostovž, po katerem so se pri nadzoru sprehajali rimski vojaki. Glede na to, da je bilo odkritih le malo drobnih najdb sklepajo, da so se vojaki v stolpu zadrževali le občasno. Arheologi so našli tudi steklenico s sporočilom, tako imenovano časovno kapsulo, ki so jo za seboj pustili arheologi, ki so na tej isti lokaciji izkopavali leta 1970. Na sporočilu starem 48 let so bila zapisana vsa imena članov arheološke skupine, ki so takrat opravili raziskave na delu stolpa. Strukture stolpa so restavratorji ZVKDS RC nato skrbno utrdili in restavrirali ter so zdaj prezentirane in lepo prepoznavne. Zraven stoji tudi informacijska tabla.
Pripravila: dr. Katharina Zanier, vodja projekta Claustra+, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Poskusna 3D rekonstrukcija zapore Novi Pot.
Več na: https://www.claustra.org/sl/
